Nova kapelica na otroškem igrišču da ali ne?

Vzgoja je bila ena od treh funkcij, ki so jih jasno pripisovali vsem sakralnim (svetim)podobam skozi ves srednji vek in še dolgo časa po tem. Ali danes še verjamemo v splošno domnevo o učinkovitosti podob, do te mere, da so podobe zmožne vplivati celo na najmlajše med gledalci in da nanje lahko učinkujejo ne samo čustveno, temveč z dolgoročnimi vedenjskimi posledicami? Rakovniški salezijanci v dopoldanskem času oddajajo igrišče otrokom iz bližnjih otroških vrtcev. To nas vodi naprej od verovanja v moč podob k samemu odzivanju. Obstaja nevarnost idolatrije, da (vaši) otroci postanejo bolj ikonoduli kot verniki, medtem ko opazujejo prižiganje sveč, snemanje pokrival in priklanjanje figuram ter v njih upodobljenih teles, ki imajo status živih teles. Nadalje se lahko vprašamo o smiselnosti kapelice z vidika stroškov. Ali ni denarja bolje zapraviti za žive podobe Boga, torej za revne. Velik strošek za materialne podobe ne vodi nikamor, razen še naprej v meseno izprijenost. “Pravoverne” klerike skomina za milijoni, da lahko postavljajo oltarje Odrešeniku, kakor pravijo. Seveda je tukaj ekonomski motiv pred religioznim, če so materialni objekti, kot so slike in kipi sploh lahko ustrezni posredniki med človekom in Bogom. Ali nismo v primeru, ko jih vendarle imamo, zgolj malikovalci?

Advertisements